Nekega jesenskega dne lanskega leta sem se oglasil pri svojem prijatelju mr. Sherlocku Holmesu in ga našel v resnem razgovoru z nekim jako krepkim, rdečeličnim, postarnim gospodom z ognjenordečimi lasmi. Zaprosil sem oproščenja za svojo vsiljivost in se hotel umakniti, ko me je Holmes šiloma potegnil v sobo ter zaprl vrata za menoj.
„O bolj primernem času bi v resnici ne mogel priti, moj dragi Watson,“ je rekel presrčno.
„Bal sem se, da imaš opravila."
„Seveda ga imam. In celo zelo veliko."
„Potemtakem lahko počakam v sosednji sobi."
„Nikakor ne. Ta gospod, mr, Wilson, je bil moj tovariš in pomočnik v mnogih mojih najbolj uspešnih slučajih; radi tega sem prepričan, da mi bo tudi v vašem v največjo korist."
Čvrsti gospod je napol vstal s svojega stola, me na kratko pozdravil ter me s svojimi drobnimi očmi pozorno pogledal.
„Usedi se," je rekel Holmes, sedel v svoj naslanjač ter položil konce svojih prstov skupaj, kakor je bila njegova navada, kadar je imel kako stvar presojati. „Dobro vem, moj dragi Watson, da deliš z menoj ljubezen do vsega, kar je bizarno in izven 1 konvencionalnosti in dolgočasnega tega vsakdanjega življenja. Pokazal si svoje dopadajenje nad tem z navdušenjem, ki te je zapeljalo, da si objavil in — oprosti mi, ako rečem — nekoliko olepšal toliko mojih majhnih doživljajev."
„Tvoji slučaji so v resnici vzbudili veliko zanimanje v meni,“ sem pripomnil.
„Gotovo se še spominjaš, ko sem se pred kratkim izrazil -— ravno preden sem se lotil zelo enostavnega problema miss Mary Sutherlandove — da se je treba podati v življenje samo, ako hočeš najti čudnih in izvanrednih kombinacij, kajti življenje je vedno mnogo bolj drzovito kakor najbujnejša domišljija."
„Trditev, glede katere sem bil tako prost, da sem dvomil o njej."
„Res je tako, doktor, toda navzlic temu moraš pritrditi mojemu mnenju, kajti sicer ti nagrmadim toliko dejstev, da se tvoja pamet vda pod njihovo težo, ter priznaš, da imam prav. Ta mr. Jabez Wilson je bil tako prijazen, da se je danes zjutraj oglasil pri meni ter mi začel pripovedovati zgodbo, ki obeta biti ena najbolj čudnih, kar sem jih slišal v zadnjem času. Cul si, da sem se izrazil, da so najbolj čudne in posebne stvari zelo pogosto v zvezi ne z večjimi, marveč z manjšimi zločini, dostikrat s slučaji, ko se sme popolnoma opravičeno dvomiti, ali se je sploh zgodil kak zločin. Kolikor sem doslej slišal, še ne morem reči, ali imamo v tem slučaju kak zločin pred seboj ali ne, toda vsa vrsta dogodkov je na vsak način tako čudovita, kakor sem jih še malo slišal. Morda ste tako prijazni, mr. Wilson' in začnete še enkrat od začetka. Tega vas prosim ne samo radi tega. ker moj prijatelj dr. Watson ni slišal začetka, marveč tudi radi tega, ker sem spričo čudne narave te zgodbe tako radoveden, da bi rad slišal vsako mogočo podrobnost iz vaših ust. Navadno mi je že potem, ko sem slišal kratek začetek dogodkov, mogoče pomagati si s tisočerimi podobnimi slučaji, ki mi pridejo na spomin. V tem slučaju pa sem primoran priznati, da so dejstva, kolikor je meni znano, edina svoje vrste."
Naš postavni klijent je napel svoje prsi, kakor da bi bil nekoliko ponosen, ter izvlekel iz notranjega žepa svojega površnika umazan in zmečkan časnik. Ko je iskal po oglasih ter imel pri tem svojo glavo naprej iztegnjeno, časnik pa razgrnjen po svojih kolenih, sem si dobro ogledal tega človeka ter skušal po zgledu svojega prijatelja povzeti vse podatke, ki bi jih utegnila nuditi njegova obleka in zunanjost.
Pri tem svojem ogledovanju pa nisem nič posebnega pridobil. Naš obiskovalec je imel na sebi vse znake povprečnega navadnega angleškega trgovca; bil je debel, pompozen in počasen. Nosil je široke sive hlače, ne preveč snažno suknjo, ki ni bila zapeta, in rumenkastorjav telovnik s težko medenasto verižico, na kateri je visel štirioglat, na sredi preluknjan kos neke kovine kot okrasek. Na stolu poleg njega je ležal nekoliko obnošen rjav površnik z nagubanim žametastim ovratnikom in obdrgnjen visok klobuk. Vobče ni bilo na njem nič znamenitega, najsi sem ga še tako gledal, izvzemši njegove ognjenordeče lase in izraz največje nejevolje in nezadovoljnosti na njegovem obrazu.
Sherlock Holmesovo bistro oko je kmalu opazilo, s čim sem se pečal, in ko je opazil moje vprašujoče poglede, je zmajal z glavo ter se nasmejal. „Izvzemši to, da je ta gospod nekoč delal s svojo roko, da njuha, da je prostozidar, da je bil na Kitajskem in da je zadnje čase precej pisal, ne morem nič drugega sklepati."
Mr. Jabez Wilson se je zganil v svojem stolu ; kazalec mu je ostal na časniku, svoje oči pa je uprl v mojega tovariša. ,
„Za Božjo voljo, kako vam je vse to znano, mr. Holmes?" je vprašal. „Kako n. pr. veste, da sem delal s svojo roko. To je tako resnično kakor evangelij, kajti začel sem kot ladjin tesar."
„Vaše roke mi pričajo o tem. Vaša desna dlan je mnogo večja nego leva. Z njo ste delali in mišice so bolj razvite."
„Dobro, kako pa z njuhanjem in prostozidarstvom ?“
„Nočem žaliti vaše inteligence s tem, da vam povem, kako sem to dognal, posebno ker nosite proti izrecnim pravilom svojega reda naprsno iglo z lokom in kompasom."
„Oh, seveda, na to sem popolnoma pozabil. Kako pa je s pisanjem?"
„Kaj drugega more značiti dejstvo, da se vaš desni rokav mnogo bolj sveti, na levem pa se nahaja blizu komolca, kjer ga upirate na mizo, gladka lisa."
„No, in Kitajsko?"
„Ribo, ki jo imate vtetovirano ravno nad svojim desnim zapestjem, so mogli narediti samo na Kitajskem. Jaz sem se nekoliko bavil s študijem znakov tetoviranja in sem celo nekoliko prispeval k literaturi o tem predmetu. Ta navada, barvati ribje luske s svetlordečo barvo, je samo na Kitajskem doma. Vrhutega pa vidim še kitajski denar viseti na vaši urni verižici, tako je stvar še bolj jasna."
Mr. Jabez Wilson se je na vso moč nasmejal. „Veste, kaj tacega pa še nikoli nisem slišal!" je dejal. „Izprva sem si mislil, da ste nekaj imenitnega izvršili, sedaj pa vidim, da na vsej stvari ni prav ničesar."
„Meni prihaja na misel, Watson“, je rekel, „da delam napake pri pojasnjevanju. ,Omne ignotum pro magnifico’, to veš in moj majhni dobri glas pojde rakom žvižgat, kolikor ga je, ako bom tako odkritosrčen in pošten. Ali ne morete najti oglasa, mr. Wilson?“
„Da, sedaj ga že imam,“ je odgovoril in položil svoj debeli, rdeči prst skoro črez pol stolpca. Tukajle je. S tem se je pričelo vse skupaj. Prosim, kar preberite ga, gospod." Vzel sem mu časnik iz roke in čital sledeče:
„Ligi rdečelascev! — Z ozirom na volilo rajnkega Ezekije Hopkinsa iz Lebanona, Pa., U. S. A., je sedaj izpraznjeno mesto, ki daje enemu članu lige pravico do plače štirih funtov na teden za same imenske usluge. Voljen biti za to mesto ima pravico vsak rdečelas človek, ki je zdrav na duši in telesu. Oglasite se osebno v ponedeljek ob enajstih dopoldne pri Duncanu Rossu v uradih liginih štev. 7 Pope’s Court, Fleet Street."
„Kaj more vendar to pomeniti?" sem vzkliknil. ko sem še enkrat prečital ta izvanredni oglas.
Holmes se je začel hehetati in zvijati na svojem stolu, kakor je bila njegova navada, ako je bil posebno dobre volje. „Tole pa leži nekoliko izven izhojene poti, ali ne?" je rekel. „Sedaj, mr. Wilson, pa nam pokažite, kakšen možak da ste, ter nam sploh vse povejte, kar se tiče vaše osebe, vašega opravila in učinka, ki ga je imel ta oglas na vaše prilike. Ti, doktor, pa si še zapomni ime časnika in njegov datum."
„The Morning Chronicle je od dne 27. aprila 189O.“
„Jako dobro. Sedaj pa le, mr. Wilson.“
„Ravno tako je, kakor sem povedal vam, mr. Sherlock Holmes," je rekel Jabez Wilson ter si brisal potno čelo. „Jaz imam majhno zastavljalnico na Coburg Squaru blizu notranjega mesta. Stvar ni zelo velika in mi je zadnja leta nesla samo toliko, da sem mogel pošteno živeti. Prejšnje čase sem imel dva pomočnika, sedaj pa imam samo enega, in še s tem bi mi šla trda, ako ne bi bil voljan delati za polovično plačo, da se priuči kupčiji."
„Kako pa je temu uslužnemu mladeniču ime?" je vprašal Sherlock Holmes.
„Ime mu je Vincenc Spaulding, vendar ni več tako zelo mlad. Težko je povedati, koliko je pravzaprav star. Boljšega pomočnika pa bi si ne mogel želeti, mr. Holmes; dobro vem, da bi mogel še boljši postati in dvakrat toliko zaslužiti, kolikor mu jaz morem plačati. Toda navsezadnje, ako je on zadovoljen, čemu bi ga jaz navdajal z drugimi mislimi?"
„V resnici, čemu pač? Zdi se mi, da imate posebno srečo, ko ste dobili uslužbenca, ki vam pride delat za polovico navadne plače. Kaj takega se dandanes delodajalcem ne pripeti vsak dan. Sicer pa mi ni znano, ali je vaš pomočnik ravno tako znamenit kakor vaš oglas."
„O, naravno je, da ima tudi svoje napake," ie rekel mr. Wilson. „Nikoli še nisem videl človeka, ki bi bil tako nor na fotografiranje. Medtem ko bi si moral malo razvedriti svojega duha, pa gre fotografirat, nato pa se zagrebe v klet kakor kunec v svojo luknjo, da razvija svoje slike. To je njegova poglavitna slaba lastnost ; vobče pa moram reči, da je dober delavec. Nobene grehote ni na njem.“
„On je še vedno pri vas, kaj ne da?“
„Da, gospod. On in neko štirinajstletno dekle, ki oskrbuje preprosto kuhinjo in snaži moje prostore — to je vse, kar imam v svoji hiši; vdovec sem namreč in nisem nikoli imel družine. Prav mirno živimo, gospod, mi trije, in skrbimo za streho nad svojimi glavami ter plačujemo svoje dolgove, ako ničesar drugega ne delamo.
„Prva stvar, ki nas je vrgla iz tira, je bil ta oglas. Spaulding pride ravno pred osmimi tedni s prav tem časnikom v roki k meni ter pravi:
„Dal Bog, mr. Wilson, da bi jaz imel rdeče lase"
„Cemu pa?‘ ga vprašam.
„Veste', pravi, ,tukajle je zopet prazno mesto v ligi rdečelascev. Za tistega, ki ga dobi, pomeni to naravnost majhno premoženje, in ker se nahaja, kakor čujem, več praznih mest kakor je rdečelasih ljudi, so zaupniki v veliki zadregi, ker ne vedo, kaj naj bi počeli z denarjem. Ako bi moji lasje hoteli vsaj malo izpremeniti svojo barvo, bi takoj stopil k tem majhnim pa prav lepim jaslim.'
,No, kaj pa je na tem?‘ sem vprašal. ,Veste, mr. Holmes, jaz sem človek, ki se vedno doma drži in ker je bila moja kupčija taka, da je ona k meni prihajala in ne jaz k njej, je pogostokrat preteklo kar več tednov, ne da bi prestopil hišni prag. Na ta način nisem mnogo vedel, kaj se godi po svetu in radi tega sem bil vedno vesel, ako sem slišal kako novico.
,Ali niste nikoli čuli o rdečelasi ligi?‘ je vprašal in široko odprl svoje oči.
,Nikoli"
,Veste, čudim se temu, kajti tudi vi se morete poganjati za izpraznjeno mesto"
,Koliko pa nese?' sem vprašal.
,Oh, samo nekaj stotakov na leto, toda opravilo je lahko, tako, da druga opravila človeka nič ne ovirajo pri tem"
No, lahko si mislite, da me je kar šegetalo po ušesih, kajti moja kupčija že nekaj let sem ni posebno dobro šla in postranski zaslužek nekoliko stotakov bi mi prav dobro došel.
.Povejte mi vse, kar veste o tej stvari" sem rekel.
,No‘, je dejal ter mi pokazal oglas, ,iz tega lahko sami spoznate, da je v ligi prazno mesto in tukaj že tudi napisan naslov, kje se vam je treba oglasiti. Kolikor morem jaz povzeti iz vsega, je to ligo ustanovil nek ameriški milijonar Ezekija Hopkins po imenu, ki je bil precej velik čudak. On sam je imel rdeče lase
in je imel veliko simpatijo do vseh rdečelasih ljudi. No, in ko je umrl, so našli, da je zapustil svoje velikansko premoženje v ta namen, da se obresti uporabljajo za priboljšek takim ljudem, ki imajo rdeče lase kakor on. Po vsem, kolikor sem čul, je plača naravnost sijajna, opravilo pa jako majhno . 1
,Na svetu je vendar , 1 sem dejal, ,na milijone rdečelasih ljudi, ki se gotovo oglase . 1
,Ne toliko, kakor si mislite , 1 je odgovoril. ,Kakor vidite, je ustanova omejena na London in na odraščene. Ta Američan je živel v svojih mladih letih v Londonu in radi tega se je hotel na svoja stara leta izkazati hvaležnega temu mestu. Vrhutega sem slišal, da nima nobenega pomena, ako se oglasi človek, čigar lasje so svetlo- ali temnordeči ali kaj podobnega, marveč žarko-, ognjenordeči morajo biti. Ako bi se vi, mr. Wilson, hoteli oglasiti, vam je treba samo za trenutek tja stopiti. Sicer pa morda v resnici ni vredno tratiti časa, da bi se morebiti na ta način dobilo nekaj stotakov . 1
Resnica pa je, gospoda, da so moji lasje — kakor lahko sami vidite — zelo lepo rdeči, tako da se mi je zdelo, da imam vseeno precej upanja, ako je v resnici kako tako mesto prazno. Kar se tiče Vincenca Spauldinga, se mi je zdelo, da ve toliko o tej stvari, da bi ga bilo dobro vzeti s seboj; radi tega sem mu naročil, da naj kar zapre oknice in gre z menoj. Bil je prav zadovoljen s tem, da bi imel prost dan in tako sva zaprla trgovino ter se skupaj napotila nai naslov, ki je bil omenjen v oglasu.
Mislim, da ne bom nikoli več kaj takega videl, mr. Holmes. Z ozirom na ta oglas je prišel vsak človek iz severa in juga, vzhoda in zahoda v notranje mesto, ki je imel le količkaj rdeče lase. Na Fleet Streetu je bilo natlačeno polno rdečelasih ljudi, Popes Court pa je bil videti kakor da bi bil posejan s pomarančami. Ne bi se bil mislil, da je toliko rdečelascev v deželi, kakor se jih je odzvalo temu oglasu. Videli ste vsako vrsto rdeče barve — slamnate, citronaste, pomarančaste, ilovnate, jetrne, opekaste; malo jih je pa bilo, kakor je rekel Spaulding, ki so imeli pravo ognjenordečo barvo. Ko sem videl, kolika množina jih je bila, sem hotel obupan oditi, Spaulding pa ni hotel ničesar slišati o tem. Kako se mu je posrečilo priti naprej, v resnici sam ne vem, vendar suval je in vlekel in se prerival skozi množico, dokler me ni pripeljal skozi to gnječo in po stopnicah naravnost do pisarne. Na stopnicah se je pretakal dvojni tok: eni so hodili navzgor v nadi, drugi pa stopali zopet nizdol odklonjeni. Tudi midva sva pritiskala dalje, kakor je pač šlo in sva kmalu bila v pisarni."
„Vaši doživljaji so bili v resnici jako zabavni," je rekel Holmes, ko je njegov klijent prenehal in z mogočnim ščepcem njuhalnega tobaka osvežil svoj spomin. „Prosim vas, nadaljujte svojo zelo zanimivo poročilo."
„V uradu ni bilo ničesar drugega, kakor nekaj lesenih stolov in miza, za katero je sedel nek majhen človek, ki je imel še malo bolj rdeče lase kakor so bili moji. Izpregovoril je nekoliko besed z vsakim kandidatom, ki je prišel do njega, in vedno našel kako napako, ki ga je diskvalificirala. Bilo je videti, da ni bilo posebno lahko dobiti tako izpraznjeno mesto. Ko pa sva midva prišla na vrsto, je bil ta mali človek nasproti meni bolj prijazen kakor do ostalih : pri najinem vstopu je zaprl vrata, da bi mogel nemoteno izpregovoriti nekoliko besed z nama.
,Tole je mr. Jabez Wilson" je dejal moj pomočnik, ,ki je pripravljen zavzeti izpraznjeno mesto v ligi.‘
,In on je naravnost čudovito primeren zanjo" je odgovoril oni drugi. ,On ustreza vsem zahtevam. Ne morem se spominjati, da bi bil kdaj videl tako krasne lase" Stopil je korak na stran, vzdignil svojo glavo pokonci ter si ogledoval moje lase, da me je bilo kar sram. Nato je naenkrat stopil naprej, me prijel za roko ter mi presrčno čestital na mojem uspehu.
,Krivico bi vam naredil, ako bi še nadalje čakal" je dejal. ,Prepričan pa sem, da mi odpustite, da se malo bolj natančno prepričam o pristnosti vaših las" S temi besedami me je z obema rokama zgrabil za lase ter tako močno vlekel, da sem kar vpil od prevelikih bolečin.
,Solze so vam prišle v oči" je rekel, ko me je izpustil. ,Sedaj sem prepričan, da je vse tako, kakor mora biti. Naravno je, da moramo biti previdni, kajti dvakrat so nas že prevarili z lasuljami, enkrat pa z barvanimi lasmi" Stopil je k oknu ter na ves glas zavpil skozi okno, da je izpraznjeno mesto oddano. Glasno razočarano mrmranje nam je zadonelo na ušesa in ljudje so se kmalu razkropili na vse strani, tako' da ni bilo nikogar več z rdečimi lasmi kakor jaz in ravnatelj.
.Moje ime" je rekel, ,je mr. Duncan Ross in jaz sam sem eden tistih, ki vlečejo penzijo iz zaklada, ki ga je zapustil plemeniti dobrotnik. Ali ste oženjeni, mr. Wilson? Ali imate družino?
Odgovoril sem mu, da ne.
Pri teh besedah se mu je obraz omračil.
,Moj Bog!' je rekel resno, ,to pa je v resnici jako važno. Prav žal mi je, da moram kaj takega slišati. Zaklad je namreč namenjen v svrho razširjanja rdečelascev kakor tudi za njihove potomce. Velikanska nesreča je, da ste samec"
„Namrdnil sem se pri teh besedah, mr. Holmes, kajti že sem mislil, da ne dobim izpraznjenega mesta; po nekolikem pomišljanju pa je dejal, da je vse v redu."
,V kakem drugem slučaju" je rekel, ,bi bila ta ovira usodepolna, toda nasproti možaku s tako glavo, kakor je vaša, moramo biti malo prizanesljivi. Kdaj vam pa bo mogoče nastopiti novo službo?*
,Veste, to je malo nerodno, ker že imam svojo trgovino" sem rekel.
,Oh, nič zato, mr. Wilson!‘ je rekel Vincenc Spaulding. ,Za ta čas vas bom lahko jaz nadomestoval"
,Ob katerih urah pa bi moral biti tukaj ?‘ sem vprašal.
,Od desetih do dveh"
„V zastavljalnici, veste, je največ prometa zvečer, mr. Holmes, posebno ob četrtkih in petkih zvečer, namreč ravno pred plačilnim dnevom; radi tega bi bilo prav pripravno zame, ako bi si tudi dopoldne kaj prislužil. Poleg tega sem vedel, da je bil moj pomočnik dober človek in da bo gledal na to, da bo vse v redu.“
,To bi mi bilo prav pripravno" sem rekel. ,Im plačilo?'
,Znaša štiri funte na teden'
,In delo?'
,Je čisto imensko'
,Kaj pa imenujete čisto imensko?'
,No, vaša dolžnost je, da ste ves čas v uradu ali vsaj v hiši. Ako odidete, za vedno izgubite svoje mesto. Oporoka je v tem pogledu jako natančna. Danih pogojev ne izpolnite, ako se v tem času ganete iz pisarne'
,Samo štiri ure na dan so, radi tega ne bom mislil na odhod" sem odgovoril.
.Nobeno opravičenje ne bo veljalo" je rekel mr. Duncan Ross, ,niti bolezen, niti kupčija niti kaj drugega. Ostati morate tamkaj, ali pa izgubite svoje mesto'
,In delo?'
,Delo obstoja v tem, da izpisujete iz velikega dela „Encyclopaedia Britannica". Sedaj se ravno tiska prvi zvezek. Preskrbeti se morate s črnilom, peresi, pivnikom, mi vam pa damo na razpolago tole mizo in ta stol. Ali boste že jutri pripravljeni?'
,Gotovo', sem odgovoril.
,Potem pa z Bogom, mr. Jabez Wilson, in dovolite mi, da vam še enkrat čestitam, da ste bili tako srečni in dobili to važno mesto.' Odpustil me je, jaz pa sem odšel s svojim pomočnikom domov tako srečen in zadovoljen, da skoro nisem vedel, kaj naj storim ali rečem."
„No, doma sem ves dan premišljal o tej zadevi in zvečer sem bil zopet slabe volje; prišel sem namreč do prepričanja, da mora biti vsa zadeva ali kakšna velika šala ali pa zločin, akoravno si nisem mogel misliti, kaj je utegnil biti njen namen. Meni na noben način ni hotelo iti v glavo, da bi bil mogel kak človek tako oporoko zapustiti ali da bi kdo plačeval toliko vsoto samo za prepisovanje dela ,Encyclopaedia Britannica'. Vincenc Spaulding se je sicer na vso moč trudil, da bi me obdržal pri dobri volji, ko pa je prišel čas, da bi šel k počitku, sem si vso zadevo izbil iz glave. Naslednjega jutra sem pa sklenil, da si vseeno ogledam vso stvar; kupil sem si črnila, gosje pero in sedem pol papirja ter odšel proti Popes Courtu.
No, v moje veliko presenečenje in veselje je bilo pa tamkaj vse v redu. Miza je že bila pripravljena zame in tudi mr. Duncan Ross je bil tamkaj, da bi bil priča mojega začetka. Naročil mi je, da naj začnem kar s črko a, nato pa je odšel. Vendar je večkrat prišel pogledat, ali je vse v redu. Ob dveh me je odslovil, mi čestital na mojem delu, nato pa zaklenil vrata pisarne za menoj.
Tako je šlo dan za dnevom, mr. Holmes, v soboto pa je prišel vodja ter mi dal štiri zlate sovereigne za moje delo. Isto se je zgodilo naslednji teden in prav tako teden pozneje. Prihajal sem vsako jutro ob desetih in odhajal popoldne ob dveh. Sčasoma je prihajal mr. Duncan Ross samo enkrat dopoldne, čez nekoliko časa pa se sploh ni prikazal. Navzlic temu pa se nisem upal niti za trenutek zapustiti pisarne, kajti nikoli nisem mogel biti varen pred njegovim prihodom; na drugi strani pa je bil ta zaslužek dober in se mi je tako dobro prilegal, da nisem hotel riskirati, da bi ga izgubil.
Tako je minulo osem tednov in marljivo sem prepisaval črko a in upal, da kmalu dospem do črke b. Precej sem bil že izdal za papir in s pisanjem pokril vso polico. Kar naenkrat pa je bilo konec vse stvari."
„ Konec?"
„Da, gospod. In sicer ravno danes zjutraj. Prišel sem na delo ob desetih kakor po navadi, toda vrata so bila zaprta in zaklenjena, na sredi vrat pa je bil pribit štirioglat kos papirja. Tukajle ga imam, da ga lahko sami prečitate.“
In pokazal je kos belega papirja v velikosti navadnega pisemskega papirja. Na njem pa je bilo citati:
Liga rdečelascev se je razšla.
Dne 9. oktobra 189O.
Holmes in jaz sva nekoliko časa gledala to kratko oznanilo in žalostni obraz za njim, nato pa je naju smešnost vse zadeve tako popolnoma premagala, da sva se začela na ves glas smejati.
„Jaz ne vidim, da bi bilo na vsi stvari kaj tako zelo smešnega," je zaklical naš klijent in zardel notri do svojih ognjenordečih las. „Ako ne znate ničesar drugega kakor meni se smejati, grem raje drugam."
„Ne, ne,“ je vzkliknil Holmes ter ga povabil, da naj se zopet usede na svoj stol, s katerega je že napol vstal. „Za ves svet ne bi hotel izgubiti tega slučaja. Nad vse nenavaden je. Oprostite mi pa, ako rečem, da je na vsi stvari v resnici nekaj smešnega. Povejte mi, prosim, kakšne korake ste storili potem, ko ste našli to oznanilo na vratih."
„Bil sem osupnjen, gospod. Sam nisem vedel, kaj mi je storiti. Nato sem povprašal po sosednih pisarnah, toda nikdo ni vedel ničesar o tem. Končno sem se podal k hišnemu gospodarju, ki je knjigovodja in stanuje v prvem nadstropju, ter ga vprašal, ali bi nič ne mogel povedati, kaj da se je zgodilo z ligo rdečelascev. Ta mi je pa odgovoril, da ni še nikoli slišal o takem društvu. Nato sem ga vprašal, kdo da je mr. Duncan Ross. Odgovoril mi je, da mu je to ime čisto novo.“
,No,‘ sem dejal, pni gospod na štev. 4"
,Kako, oni z rdečimi lasmi?'
,Da.‘
,Oh,‘ je rekel, ,temu je ime William Morris. Pravni zastopnik je ter je uporabljal mojo sobo samo za toliko časa, dokler ne bi bila njegova nova pisarna urejena. Včeraj se je izselil"
,Kje bi ga pa mogel najti?'
,Oh, v njegovem novem uradu. Tudi naslov mi je povedal. Da, štev. 17 King Edvvard Street, blizu katedrale sv. Pavla.’"
„Odšel sem, mr. Holmes, ko pa sem dospel do označenega naslova, sem spoznal, da se je na oni številki nahajala neka tovarna in da tamkaj nikdo ni nikoli slišal niti o Williamu Morrisu niti o mr. Duncanu Rossu."
„In kaj ste potem ukrenili?" je vprašal Holmes.
„ 5 el sem domov na Saxe Coburg Square ter prosil svojega pomočnika, da naj mi svetuje, kaj mi je storiti. On mi pa ni mogel v nobenem oziru pomagati. Rekel mi je samo, da me že po pošti obvestijo, ako je kaj resnice na tem. To pa seveda meni ni bilo dovolj, mr. Holmes. Brez boja se nisem hotel odpovedati taki službi in ker sem slišal, da ste vi tako dobri ter dajete svet tudi revežem, ki so ga potrebni, sem prišel naravnost k vam.“
„In prav modro ste storili, da ste prišli," je rekel Holmes. „Vaš slučaj je izredno znamenit in jaz si ga bom z veseljem ogledal. Z ozirom na to, kar ste mi povedali, je moje mnenje, da se razvijejo iz tega bolj resne stvari, kakor bi si človek na prvi pogled domneval."
„V resnici so resne," je rekel mr. Jabez Wilson. „Vsaj sem že izgubil svoje štiri funte na teden!“
„Kolikor gre pri tej stvari za vašo osebo," je rekel Holmes, „ne uvidim, da bi se morali srditi na to izredno ligo. Ravno nasprotno, vi ste pri tem celo obogateli za svojih trideset funtov, da ne omenim natančnega znanja, ki ste si ga pridobili o vsaki stvari, ki spada pod črko a. Vi nimate nobene izgube pri vsem tem."
„Ne, gospod. Toda jaz hočem dognati, kdo da so ti ljudje in kakšen namen so imeli pri tem, da so me tako za nos vodili. To je bila zanje prav draga šala, kajti velja jih dvaintrideset funtov."
„Mi se že potrudimo, da te okoliščine za vas razjasnimo. Pred vsem mi pa dovolite eno ali dve vprašanji, mr. Wilson. Tale vaš pomočnik, ki je naj prvo obrnil vašo pozornost na oglas — koliko časa pa je že pri vas?"
„Kake tri mesece."
„Kako pa je prišel k vam?"
„Odzval se je oglasu.*''
„Ali je bil on edini, ki se je oglasil?"
„Ne, bilo jih je ves tucat."
„Zakaj pa ste ravno njega izbrali?"
„Ker j e bil zelo spreten videti in je bil pripravljen za manjšo plačo delati."
„Kaj ne da, za pol plače je hotel delati?" „Da.“
„Kakšen pa je ta Vincenc Spaulding"?"
„Majhen, čvrst, jako uren, brez brk in brade, akoravno ima že kakih trideset let. Na čelu pa ima belo lepotilo."
Holmes se je jako razburjen vzravnal v svojem stolu. „Sem si mislil," je rekel. „Ali ste kdaj opazili, da ima v ušesih luknjice za uhane ?“
„Da, gospod. Dejal mi je, da mu jih je neka ciganka prebodla, ko je bil še majhen deček."
„Hm !“ je rekel Holmes in se globoko zamislil. „Ali je še vedno pri vas?"
„O, da, gospod. Ravnokar sem ga pustil doma."
„In ali vas je on nadomeščal v trgovini, ko ste bil z doma?"
„Glede tega se ne morem pritoževati, gospod. Dopoldne ni nikoli mnogo opravila."
„To bo zadostovalo, mr. Wilson. Zelo me bo veselilo, da vam bom tekom enega ali dveh dni podal svoje mnenje o tej zadevi. Danes je sobota; nadejam se, da bo v ponedeljek stvar v redu."
„No, Watson,“ je rekel Holmes, ko je obiskovalec odšel, „kaj pa ti praviš k temu?“
„Tega si ne znam razlagati," sem odgovoril odkritosrčno. „Stvar je zelo skrivnostna."
„Navadno pa se izkaže," je rekel Holmes, „da je stvar toliko manj skrivnostna, čim bolj je čudovita. Ravno tisti vsakdanji zločini, ki nimajo nobene značilne poteze, so .v resnici zagonetni, ravno tako kakor je jako težko spoznati vsakdanji obraz. Toda jaz se moram točno lotiti te zadeve."
„Kaj pa nameravaš storiti?" sem vprašal.
„Kaditi," je odgovoril. „Tole je problem za cele tri pipe in jaz te prosim, da ne bi petdeset minut izpregovoril besedice." In usedel se je sključeno na svoj stol, tako da so mu njegova drobna kolena segala skoro do brade, njegova črna lončena pipa pa mu je štrlela iz ust kakor kljun kake čudne ptice. Prišel sem do zaključka, da je zaspal; v resnici pa sem jaz sam kimal, ko je naenkrat skočil kakor človek, ki si je ustvaril svojo sodbo, ter je položil svojo pipo na kaminov okrajec.
„Danes popoldne igra Sarasate v St. James’s Hall," je dejal. „Kaj praviš, Watson? Ali bi te tvoji bolniki mogli nekoliko ur pogrešati?"
„Danes nimam nič več opraviti. Moja praksa mi nikoli ne jemlje posebno veliko časa."
„Potem pa klobuk na glavo in hodi. Najprej pojdeva skoz City in med potjo lahko kje obedujeva. Zdi se mi, da je precej nemške godbe
na programu, ki je bolj po mojem okusu kakor italijanska ali francoska. Pojdi torej!“
S podulično železnico sva se peljala do Aldersgata in po kratkem izprehodu sva prišla do Saxe Coburg Squara, do prizorišča čudne zgodbe, ki sva jo zjutraj slišala. Bil je to majhen, ozek, umazano-fin trg, na katerem so bile štiri vrste umazanih dvonadstropnih hiš, obrnjene na majhen ograjen prostor, na katerem je rastla trava polna plevela in nekoliko grmičev ovenele lovorike, ki so se naporno borili z dima polnim in neprijaznim ozračjem. Tri pozlačene krogle in rjava tabla z belim napisom „Jabez Wilson“ na neki hiši na vogalu so oznanjali mesto, kjer je imel naš rdečelasi znanec svojo trgovino. Sherlock Holmes se je ustavil pred njo ter si jo natanko ogledal. Nato je šel počasi po cesti naprej in potem zopet nazaj do vogala in še vedno pozorno motril hiše. Naposled se je vrnil do hiše, v kateri se je nahajala zastavljalnica, udaril dva-, trikrat s palico močno po tlaku, stopil k vratam ter potrkal. Odprl jih je vesel in obrit mlad človek, ki ga je povabil, da naj vstopi.
„Hvala vam", je rekel Holmes, „hotel sem vas samo vprašati, kako bi najhitreje prišel do Stranda."
„Tretja na desni, in četrta na levi strani," je odgovoril pomočnik in zopet zaprl vrata.
„Imeniten dečko tole," je rekel Holmes, ko sva odšla dalje. „Po moji sodbi je on četrti najbolj pretkani človek v Londonu in kar se tiče drznosti, ne vem, ako nima pravice zahtevati, da je tretji. Marsikaj mi je že znanega o njem." „Jasno je,“ sem dejal, „da je mr. Wilsonov pomočnik precej udeležen pri tej skrivnostni ligi rdečelascev. Prepričan sem, da si vprašal po poti samo radi tega, da bi ga videl."
„Ne njega."
„Kaj pa potem?"
„Kolena njegovih hlač."
„No, in kaj si videl?"
„Kar sem se nadejal."
„Zakaj pa si udaril po tlaku?"
„Moj dragi doktor, sedaj je čas za opazovanje in ne za govorjenje. Midva sva ogleduha v sovražnikovi deželi. Sedaj že nekoliko poznava ta Saxe Coburg Square. Poglejva še, kaj leži zadaj."
Ulica, v katero sva prišla, ko sva zavila okoli vogala, je tvorila ravno tako nasprotje s Saxe Coburg Sqarom kakor prednja stran slike z ozadjem. Bila je ena glavnih žil, ki izprevajajo promet notranjega mesta proti severu in zapadu. Po cesti se je pretakal neizmeren tok trgovine v dvojnem pritoku in odtoku, v mesto in iz njega, na hodnikih pa je bilo vse črno pešcev. Naravnost težko je bilo vpričo pogleda na krasne prodajalne in velike trgovine predstavljati si, da se zadaj za njimi nahaja umazani in tihi trg, ki sva ga ravnokar zapustila.
„Čakaj, da vidim" je rekel Holmes, se ustavil na vogalu ter si ogledoval dolgo vrsto hiš, „jaz bi samo rad videl, v kaki vrsti stoje hiše tukaj. Vedno si prizadevam, da bi natanko poznal London. Tukaj je tobakarna Mortinor, majhna prodajalnica časnikov, koburška filijalka od City in Suburbon Bank, vegetarijski restavrant in M c Farlanova delavnica in zaloga voz. Od tod pa prideva že do drugega oddela hiš. Sedaj, doktor, je najino delo končano in radi tega že tudi čas, da se malo pokrepčava. Malo obloženega kruha in čaša kave ne bo škodilo, potem pa dalje v deželo godbe, kjer vlada sama nežnost, sladkost in harmonija in kjer ni rdečelasih klijentov, ki bi naju mučili s svojimi izmišljotinami."
Moj prijatelj je bil navdušen godbenik; ni znal samo zelo' dobro igrati na razna godbena orodja, marveč je bil tudi nenavadno zmožen skladatelj. Ves popoldan je sedel prav srečen v svojem parketnem sedežu, premikal svoje dolge, drobne prste v taktu z godbo, medtem ko so bile njegov prijazno se smejoči obraz in njegove sanjarske oči povsem nepodobne onim neutrudnega, bistroumnega in urnega zasledovalca zločinov. V njegovem posebnem značaju se je dvojna narava druga za drugo pojavljala in njegova velikanska točnost in ostroumnost je predstavljala, kakor sem si pogostoma mislil, reakcijo proti poetičnemu in zamišljenemu razpoloženju, ki je včasih prevladovalo v njem. 65 Njegov naravni nagon ga je ponesel od skrajne utrujenosti do vnete energije; in on ni bil nikoli bolj strašan kakor takrat, ko je presedel vse dneve v svojem stolu sredi svojih fantazij in svojih starogotskih knjig. In tedaj se je zgodilo, da se ga je naenkrat polastilo veselje do lova in da so se njegove zmožnosti sklepanja povzdignile tako visoko, da so ga ljudje, ki ga niso poznali, začudeni gledali, kakor človeka, j:igar znanje je drugačno od drugih umrjočih. Ko sem ga tisto popoldne videl tako zatopljenega v godbo, sem vedel, da pridejo slabi časi za ljudi, ki jih je šel lovit.
„Ti bi šel že rad domov, kaj ne da, doktor?" je rekel, ko sva prišla zopet na prosto.
„Da, prav dobro bi bilo."
„Jaz pa imam še nekaj opravila, ki mi bo vzelo nekoliko ur časa. Tale stvar tam na Coburg Squaru je resna."
„Zakaj pa resna?"
„Velik zločin nameravajo izvršiti. Vendar imam vse vzroke misliti, da ga še pravočasno preprečimo. Ker pa je danes sobota, je stvar še bolj zamotana. Danes zvečer bi rad imel tvojo pomoč."
„Ob kateri uri?"
„Ob desetih bo dovolj zgodaj."
„Torej bom točno ob desetih v Baker Streetu."
„Jako dobro. In veš kaj, doktor, ker utegne biti nekoliko malo nevarnosti, bodi tako prijazen ter vtakni svoj revolver v žep.' “ Namignil mi je z roko, se obrnil in izginil med množico kakor bi trenil.
Prepričan sem, da nisem bolj nespameten nego moji bližnji, vendar pa me je vedno težilo neko čustvo abotnosti v občevanju s Sherlock Holmesom. Tukaj sem bil slišal, kar je on slišal, videl, kar je on videl in vendar je bilo iz njegovih besed očitno, da je videl ne samo to, kar se je bilo zgodilo, temveč tudi to, kar se je imelo zgoditi, meni pa se je vsa stvar še vedno zdela zmedena in čudovita. Ko sem se vozil preiti svojemu domu v Kensingtonu, sem razmišljal o vsej zadevi, počenši od izredne zgodbe rdečelasega prepisovalca enciklopedije pa do obiska na Saxe Coburg Squaru in do pomenljivih besed, s katerimi se je pri meni poslovil. Kakšen je bil ta njegov nočni pohod in zakaj naj bi jaz prišel oborožen? Kam pojdemo in kaj bomo morali storiti? Holmes mi je namignil, da je ta golobradi pomočnik zastavničarjev strahovit človek — človek, ki morda igra nevarno igro. Skušal sem jo razrešiti, vendar sem naposled obupal ter odložil vso zadevo, dokler ne bi noč prinesla razjasnitve.
Četrt na deset je bila ura, ko sem odšel z doma ter šel skoz Park in odtod zkoz Oxford Street do P>aker Streeta. Pred vrati sta stali dve kočiji, in ko sem stopil v vežo, sem slišal zgoraj razne glasove. Vstopivši v sobo sem našel Holmesa v živahnem razgovoru z dvema možakoma, izmed katerih sem v enem spoznal Petra Jonesa, agenta uradne policije; drugi pa je bil velik, tenak človek otožnega obraza z zelo svetlim klobukom in jako dostojno suknjo.
„Ha, naša družba je popolna," je rekel Holmes, zapel svoj jopič ter vzel svojo težko palico s stojala. „Watson, mislim, da poznaš mr. Jonesa iz Scotland Jarda, ali ne? Dovoli, da te predstavim mr. Merryweathru, ki bo naš tovariš pri našem današnjem pohodu."
..Kakor vidite, doktor, gremo zopet po dva in dva na lov," je rekel Jones po svoji bahaški navadi. „Ta naš prijatelj je krasen človek za tak lov. Pri tem pa potrebuje samo kakega starega psa za pomoč."
„Nadejam se, da na koncu lova ne ujamemo kake divje gosi," je dejal mr. Merryweather.
„Na mr. Holmesa se smete precej zanesti, gospod," je dejal policijski agent ošabno. „On ima svoje majhne metode, ki so, akoravno tega noče povedati, malo preveč teoretične in fantastične, vseeno pa ima glavo za detektiva. Ni preveč, ako rečem, da je imel enkrat ali dvakrat, kakor n. pr. v oni zadevi Sholtovega umora in Agraškega zaklada, skoro bolj prav kakor uradna policija."
„Ako vi to rečete, mr. Jones, potem bo že res!" je rekel tujec spoštljivo. „Vseeno pa priznam, da še vedno pogrešam svoj whist. Danes je tekom sedemindvajset let prva sobotna noč, ko nisem igral svojega whista.“
„Po mojih mislih boste spoznali", je rekel Sherlock Holmes, „da boste danes igrali za večjo vlogo nego kdaj poprej in da bo igra mnogo bolj vznemirljiva. Za vas, mr. Merryweather, bo znašala vloga kakih tridesettisoč funtov, za vas, Jones, pa bo to človek, ki bi ga že dolgo radi dobili v svoje roke.“
„To je John Clay, morilec, tat, izdajalec ponarejenega denarja in ponarejevalec. Mlad je še, mr. Merryweather, navzlic temu pa je prvi izmed onih svojega poklica in jaz bi mu raje nataknil lisice na roke, kakor kateremukoli zločincu v Londonu. Znamenit človek je to, tale John Clay. Njegov stari oče je bil nek kraljevi vojvoda in on sam je bil vzgojen v Etonu in Oxfordu. Njegova glava je tako zvita kakor so spretni njegovi prsti, in akoravno smo povsod našli sledove o njem, vseeno nismo nikoli mogli njega samega najti. En dan bo izvršil kako tatvino na Škotskem, drugi dan pa nabiral denar za zidanje sirotišnice v Cornwallu. Dolga leta sem mu že za petami, vendar ga še nikoli nisem dobil pred oči.“
„Nadejam se, da mi ga vam bo mogoče danes predstaviti. Tudi jaz sem imel enega ali dva majhna opravka z mr. Johnom Clayom in se skladam z vami, da je prvi v svojem poklicu.
Sedaj pa je že deset proč in zadnji čas, da odrinemo. Vidva vzameta prvo kočijo, Watson in jaz pa drugo.“
Sherlock Holmes ni dosti govoril tekom dolge vožnje, pač pa je slonel na svojem sedežu in tiho žvižgal melodije, ki jih je čul popoldne. Vozili smo se po brezkončnem labirintu s plinom razsvetljenih ulic, dokler nismo dospeli do Farringdon Streeta.
„Sedaj smo že čisto blizu," je dejal moj prijatelj. „Ta človek Merryweather je bančni ravnatelj in osebno interesiran pri vsi zadevi. Tudi Jonesa se mi je zdelo primerno s seboj vzeti. Ni ravno napačen človek, akoravno je v svojem poklicu popoln bebec. Eno dobro lastnost pa ima. Pogumen je kakor kak buldog in vztrajen kakor jastog, kadar položi svoje kremplje na kakega zločinca. Tukaj smo in onadva naju že čakata."
Dospeli smo do one živahne ceste, kjer sva bila že dopoldne. Odpustili smo vozove ter stopali pod vodstvom mr. Merryweatherja po ozkem hodniku in skozi neka stranska vrata, ki nam jih je odprl. Zadaj za njimi se je nahajal majhen mostovž, ki se je končeval pri zelo močnih železnih vratih. Odprl je tudi te in nas peljal po vijugastih kamenitih stopnicah navzdol, ki so se zopet končevale pri drugih mogočnih vratih. Mr. Merryweather se je ustavil in prižgal svetiljko, nato pa nas je peljal po temnem, po zemlji vonjajočem hodniku dalje do tretjih vrat in skozi te v velik obokan prostor ali klet, v kateri je bilo nakopičeno zabojev in masivnih skrinj.
„Od zgoraj vam ni mogoče priti do živega,“ je rekel Holmes, ko je vzdignil svojo svetiljko ter gledal okoli sebe.
,„In od spodaj tudi ne,“' je rekel mr. Merry- weather ter udaril s svojo palico po kamenitih pločah, ki so pokrivale tla. „O, moj Bog, tu pa zveni votlo!“ je pripomnil ter se osupel ozrl kvišku.
„Nujno vas moram prositi, da bi bili malo bolj tihi,“ je rekel Holmes resno. „Pripravili ste že v nevarnost ves uspeh našega današnjega pohoda. Ali vas smem prositi, da bi bili tako dobri ter sedli na eno teh skrinj in se ne vmešavali ?“
Svečani mr. Merryweather se je precej razžaljen usedel na enega izmed zabojev, Holmes pa je pokleknil in začel s svojim povečevalnim steklom pregledovati razpoke med kamenitimi pločami. Čez nekoliko sekund je zadovoljen skočil zopet pokonci ter spravil svoje steklo.
„Naijmanj eno uro časa imamo še,“ je dejal, „kajti onadva ne moreta ničesar ukreniti, preden dobri zastavničar ne zaspi. Zatem pa ne bosta izgubljala niti minute, kajti čim prej dovršita svoje delo, tem več časa imata za beg. Sedaj se nahajamo, doktor — kakor ste gotovo že uganili — v kleti filijalke ene glavnih londonskih bank. Mr. Merryweather je predsednik ravnateljstva in on ti pojasni, zakaj se ti drzni zločinci taiko zelo zanimajo za to klet.“
„To je naše francosko zlato,“ je zašepetal ravnatelj. „Opozorili so nas že, da ga poizkusi kdo ukrasti."
„Vaše francosko zlato?"
„Da. Pred nekoliko meseci smo imeli priliko, pomnožiti naša sredstva in v ta namen smo si izposodili pri francoski banki trideset tisoč funtov. Izvedelo pa se je v javnosti, da nismo imeli prilike, da bi izložili ta denar in da še vedno leži v naši kleti. Zaboj, na katerim sedim, obsega dva tisoč napoleondorov, ki so zloženi med svinčenimi pločami. Naša rezerva nekovanega zlata je sedaj mnogo večja kakor jo navadno ima ena sama podružnica, in ravnatelje je radi tega že močno skrbelo."
„Kar je zelo opravičeno," je dejal Holmes. „Sedaj pa je čas, da uredimo svoj načrt. Po mojih mislih se stvar začne čez eno uro. Med tem pa moramo zaklopiti svetiljko."
„In sedeti v temi?"
„Bojim se, da. Prinesel sem sicer s seboj karte, ker sem mislil, da bi morda vseeno hoteli igrati svoj whist, ko smo ravno štirje. Sedaj pa vidim, da so nasprotnikove priprave tako napredovale, da se ne smemo drzniti imeti luč. Pred vsem si moramo sedaj izbrati svoje pozicije. Tadva človeka sta drzovita in akoravno je nas več, nam utegneta vseeno kaj žalega storiti, ako ne bomo oprezni in previdni. Jaz bom stal za tem zabojem, vi pa se poskrite za onimi. In kadar ju iznenada razsvetlim, padite hitro po njih. Ako bi streljala, Watson, streljaj tudi ti brezobzirno.' 1
Položil sem svoj napeti revolver na leseni zaboj, za katerim sem čepel, Holmes pa je zaprl svetilnično zaklopnico, tako da nas je naenkrat obdala črna tema — taka popolna tema, kakor je doslej še nisem doživel. Duh razgrete kovine nam je pričal, da v svetilnici še gori luč, ki je pripravljena, da se posveti, kakor hitro bi bilo treba. Ker so bili moji živci vsled pozornega pričakovanja močno napeti, sta ta nenadna tema in hladni, vlažni zrak kleti učinkovala name precej deprimujoče.
„Samo po eni poti se lahko umakneta," je dejal Holmes. „In to je nazaj skozi hišo na Saxe Coburg Square. Nadejam se, da ste izvršili, kar sem vas zaprosil, Jones?"
„Spredaj pri vratih stoje en nadzornik in dva stražnika."
„Potem smo zamašili vse luknje. Sedaj pa moramo biti tihi in čakati."
Kako dolg se mi je zdel ta čas! Pozneje smo dognali, da je čakanje trajalo samo eno uro in eno četrtinko, meni pa se je zdelo, kakor da mora biti že konec noči in da se mora že daniti. Moji udje so bili utrujeni in trdi, kajti bal sem se izpremeniti svojo pozicijo, toda moji živci so bili kar najbolj mogoče napeti in moj posluh
je bil tako oster, da nisem samo čul tihega dihanja svojih tovarišev, marveč sem tudi mogel razločevati globlje in močnejše vdihavanje močnega Jonesa od tankega vzdihujočega glasu bančnega ravnatelja. S svojega stališča sem mogel videti preko zaboja proti tlom. Naenkrat so moje oči ugledale svit neke luči.
Izpočetka je bila samo nekaka pol svetla iskra na kamenitem tlaku. Nato se je podaljšala v rumeno črto, zatem pa se je zdelo, kakor da se je brez vsakega glasu odprla nekaka odprtina, iz katere se je prikazala neka roka, bela, skoro ženska roka, ki je sredi majhnega razsvetljenega prostora tipala okoli. Eno celo 'minuto ali še dalj je molela ta roka izpod tal. Nato pa je naenkrat tako hitro izginila kakor se je prikazala in zopet je bilo vse temno, samo ono na pol svetlo iskro je bilo videti, ki je značila razpoko med kameni.
Izginila pa je samo za kratek čas. Hreščeče se je vzdignila ena kamenitih plošč in prikazala se je široka, štirioglata odprtina, skozi katero se je razvalila svetloba neke svetiljke. Izza roba pa se je prikazal gladko obrit, dečaški obraz, ki se je pozorno oziral naokoli; nato se je tat uprl z rokami ob rob ter lezel počasi kvišku, dokler ni eno koleno počivalo na robu. V naslednjem trenutku pa je že stal pokonci in vlekel za seboj tovariša, ki je bil ravno tako majhne in gibčne postave kakor prvi ter imel bled obraz in močno rdeče lase.
„Pot je prosta," je zašepetal. „Ali imaš dleto in vrečo?" Za Boga, skoči, Archil, skoči, jaz bom visel radi tega!“
Sherlock Holmes je skočil izza svojega skrivališča ter zgrabil vlomilca za ovratnik. Drugi je zopet izginil v luknjo in slišal sem glas trgajoče se obleke, ko ga je Jones držal zanjo. Luč je posvetila na revolver, toda Holmesova palica je zadela možaka na roko, da je zletel revolver po kamenitih tleh.
„Nobenega pomena nima, John Clay,‘‘ je rekel Holmes prijazno, „prav nobenega upanja nimate."
„To vidim," je odgovoril ta hladnokrvno. „Nadejam pa se, da je moj tovariš na varnem, akoravno vidim, da ste dobili njegov ovratnik."
„Trije možje ga čakajo zunaj pred vrati," je rekel Holmes.
„O, ali res. Zdi se, da Ste temeljito izvršili svojo nalogo. Čestitati vam moram."
„Jaz pa vam," je odgovoril Holmes. „Vaša rdečelasa ideja je bila čisto nova in učinkovita."
„Takoj zopet vidite svojega tovariša," je rekel Jones. „On zna hitreje plezati po luknjah doli kakor jaz. Iztegnite svoje roke, da vam nataknem lisice."
„Prosim, da se me ne dotikate s svojimi umazanimi rokami," je dejal naš ujetnik, ko so mu lisice rožljale na členkih. „Morda vam ni znano, da se pretaka kraljevska kri po mojih žilah.
Bodite tudi tako dobri, da vedno rabite ,gospod' in ,prosim', kadar govorite z menoj."
„Že dobro," je rekel Jones, ga začudeno pogledal in se nasmejal. „No, gospod, bodite tako prijazni ter pojdite z nami po stopnicah navzgor, kjer moremo dobiti kočijo, da popeljemo vašo visokost na policijsko postajo."
„To je že bolje," je rekel John Clay dostojanstveno, Priklonil se je nam trem in mirno odšel pod detektivovim varstvom.
„V resnici, mr. Holmes," je rekel mr. Merry- vveather, ko smo šli za njima iz kleti, „ne vem, kako vas more banka primerno zahvaliti ali poplačati. Nobenega dvoma ni, da ste na kar najbolj dovršen način odkrili in preprečili enega najbolj drznih poizkusov bančnega ropa, kar jih jaz poznam."
„Moral sem tudi za svojo osebo obračunati z mr. Johnom Clayom,“ je rekel Holmes. „Z ozirom na to zadevo sem imel nekaj majhnih stroškov, o katerih se nadejam, da mi jih banka povrne, drugače sem pa obilno poplačan s tem, ker sem si zadobil izkušnjo, ki je v mnogih ozirih edina svoje vrste in ker sem čul jako znamenito povest o ligi rdečelascev."
„Veš, Watson,“ je dejal naslednjega jutra, ko sva sedela v Baker Streetu pri kozarcu whiskyja s sodovico, „že takoj izpočetka je bilo jasno, da mora biti edini mogoči namen te precej fantastične zadeve z ligičnim oglasom in prepisovanjem enciklopedije ta, da se spravi ta ne posebno bistroumni zastavničar za nekaj ur na dan iz pota. To sta dosegla na čuden način, toda bilo bi v resnici težko nasvetovati kaj boljšega. To metodo si je brez dvoma izmislila iznajdljiva Clayeva glava z ozirom na barvo las svojega tovariša. Štiri funti na teden, to je bila vada, ki je morala vleči, in kaj je bila ta vsota njima, ki sta igrala za tisoče? Objavita oglas; en lopov najame začasno pisarno, drugi pa izpodbudi tega človeka, da naprosi za mesto in skupno se jima posreči zagotoviti si njegovo odsotnost za nekaj tednov. Kakor hitro sem slišal, da je novi pomočnik stopil za polovično plačo v službo, mi je bilo jasno, da je imel za to poseben vzrok.“
„Kako pa si mogel uganiti, kakšen je bil ta vzrok ?“
„Ako bi bile ženske v hiši, bi si mislil, da gre samo za kako navadno intrigo. Toda za to ni šlo. Trgovina tega človeka je bila majhna in v njegovi hiši ni bilo ničesar, kar bi opravičevalo tako skrbne priprave in tolike izdatke. Torej je moralo biti nekaj izven hiše. Kaj pa je to moglo biti? Spomnil sem se navdušenja pomočnikovega za fotografijo in njegovi zvijači, da je izginil v klet. Klet! Tukaj je bil konec tega zamotanega sledu. Nato sem poizvedoval o osebi tega misterijoznega pomočnika in dognal sem, da sem imel opraviti z enim najbolj hladnokrvnih in najbolj drzovitih zločincev v Londonu. Delal je nekaj v kleti — nekaj, za kar je porabil več mesecev po nekoliko ur na dan. Kaj je moglo to biti? Drugega si nisem mogel misliti, kakor da dela predor do kakega drugega poslopja.
Do tukaj sem prišel, ko sva šla obiskat prizorišče dejanja. Iznenadil sem te, ko sem udaril s palico ob tlak. Tedaj sem se hotel prepričati, ali se razprostira klet pred ali za hišo. Pred njo se ni. Nato sem pozvonil in pomočnik se je odzval, prav kakor sem pričakoval. Imela sva že nekoliko prask med seboj, toda še nikoli nisva videla drug drugega. V obraz ga skoro nisem pogledal. Njegova kolena sem hotel videti. Ti sam si moral opaziti, kako obrabljena, nagubana in zamazana so bila. Pričala so, da je v teh urah kopal. Edino, kar je preostalo dognati, je bilo to, čemu in v katero smer kopljeta. Šel sem okoli vogala, videl, da je City in Suburbon Banka mejila na hišo našega prijatelja in tedaj sem vedel, da sem problem razrešil. Ko si se po koncertu odpeljal domov, sem se jaz oglasil na Scotland Yardu in pri predsedniku ravnateljstva, uspeh vsega tega si pa videl."
„Kako pa si mogel uganiti, da bosta ravno v tej noči poizkusila vlomiti?" sem vprašal.
„No, ko sta zaprla pisarno svoje lige, je bilo to znamenje, da jima navzočnost mr. Jabeza Wilsona ni več na potu, ali z drugimi besedami, da sta dovršila svoj predor. Neobhodno potrebno pa je bilo, da se ga prav kmalu poslužita, ker bi se kaj lahko prigodilo, da bi ga kdo našel ali da bi nekovano zlato drugam prenesli. Sobota jima je bila bolj pripravna nego katerikoli drugi dan. ker bi imela dva dni časa za^svoj beg. Z ozirom na vse te vzroke sem pričakoval, da prideta v današnji noči."
„Krasno si vse dognal," sem vzkliknil z odkritosrčnim občudovanjem. „Vsa veriga dogodkov je tako dolga in vendar je vsak člen pravi."
„S tem sem se rešil dolgočasja," je odgovoril in zazeval. „Oh, sedaj čutim, da se me že zopet loteva. Vse moje življenje je samo en dolgotrajen poizkus ubežati vsakdanjostim življenja. In ti mali problemi so mi pri tem v pomoč."
„In ti • si dobrotnik človeškega rodu," sem rekel.
On pa je zmajal z ramami. „No, morda navsezadnje v resnici malo koristi," je dejal. „L’homme, c’est rien — 1’ oeuvre, c’est tout’ (Človek ni nič, delo je vse), tako je Gustave Flaubert pisal Georgesu Sand."